Z majhnim otrokom k sveti maši

Tedaj so mu prinesli otroke, da bi položil nanje roke in molil. Učenci so jih grajali, toda Jezus jim je rekel: »Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.« (Mt 19,13-14)

Cerkev je prostor, kjer se zbiramo kristjani, da skupaj molimo, slavimo Boga in obhajamo zakramente. Pri tem smo dobrodošli vsi, družine z majhnimi otroki pa še posebej. So dragoceni del naše skupnosti in Jezus nam naroča, naj otroke pustimo priti k njemu. Tudi otroci namreč imajo potrebo, da stopijo v stik z Bogom, starši pa dolžnost, da jih k temu usmerjamo.

Vendar se dogaja, da so majhni otroci v cerkvi nemirni, saj potrebujejo veliko gibanja in izražanja. Staršem je zaradi tega težko in svoje najmlajše raje pustijo doma. Velikokrat mama in oče hodita k maši vsak posebej, da je drugi lahko takrat pri otrocih. Seveda starši najbolje poznajo svoje otroke in vedo, kdaj jih lahko vzamejo s seboj in kdaj ne. Tisti, ki nimajo svojih otrok ali pa so njihova leta vzgoje že davno minila, se zelo težko vživijo v njihovo dinamiko dela z majhnimi otroki. Nihče nima pravice, da bi kakor koli obsojal nemirnega otroka ali njegove starše. Če koga otroški nemir med maši moti, je to lahko razlog za izpraševanje vesti, saj je Cerkev skupnost, skupaj pa bomo morali preživljati tudi celo večnost.

Lahko pa vseeno zapišemo nekaj napotkov, kako doživeti in »preživeti« sveto mašo z majhnim otrokom.

1. Priprava na sveto mašo
   • Naučimo otroka, da se bo znal pokrižati z blagoslovljeno vodo.
   • Učimo se z njim preprostih odgovorov (»amen«, »in s tvojim duhom«).
   • Molimo z otrokom po molitvenih obrazcih. Molitev očenaš se moli pri maši in prej, ko jo bo znal, prej bo lahko tudi pri maši iskal njeno bogastvo.
   • Tudi z otrokom se lahko vadimo v tišini. Tišina je dostikrat boleča še za odrasle, vendar je pot srečanja z Bogom. Morda postavimo na mizo križ, prižgemo svečko in obsedimo v tišini …
   • Stopimo v cerkev kdaj tudi v času, ko ni svete maše. Pokažimo in poimenujmo nekaj stvari, ki so za otroke nove: oltar, ambon, zakristija …
   • Z otrokom že med tednom prebirajmo nedeljsko Božjo besedo in se o njej pogovarjamo, po možnosti ob slikah.
   • Preden gremo k maši, poskrbimo, da otrok ni lačen in žejen in da je šel na stranišče.
   • Otroka oblečemo v lepa oblačila in se od doma odpravimo malo prej. Če je možno, gremo k maši peš ali pred cerkvijo naredimo nekaj krogov, da otrok zadosti potrebi po gibanju.
2. Čas med sveto mašo
   • Ko izbiramo mesto, kamor bomo sedli, preverimo, kaj s tega mesta vidi otrok. Spet so starši tisti, ki najbolje vedo, kaj je v določenem obdobju primerno za otroka. Ni splošnega pravila, kje je v določenem obdobju dobro sedeti.
   • Če je otrok ravno shodil oziroma ima veliko potrebo po hoji, je bolje sedeti bolj zadaj, da ne vzbujamo preveč pozornosti. Ko se z otrokom premikamo, to delamo počasi in spoštljivo, saj to otroka umiri.
   • Otroci posnemajo držo staršev, zato aktivno sodelujmo pri petju in molitvi. Če otrok kaj vpraša, naj bo odgovor kratek in jedrnat, po maši pa odgovor razširimo s primerno razlago. Še zlasti med povzdigovanjem dajmo otroku vedeti, da je to najsvetejši del svete maše.
3. Kaj otroka umiri, če je med mašo nemiren?
   • Lahko ga vzamemo naročje in mu nežno masiramo prste na roki (»kakor gosenica«).
   • Skušajmo mu preusmeriti pozornost (na dogajanje na oltarju, petje, na kakšno sliko, kip …).
   • Otroku damo kakšno manjšo igračo (recimo plišasto, da ne povzroča dodatnega hrupa).

V naši cerkvi ni posebnega kotička, kjer bi bili starši z majhnimi otroki. Vseeno pa se lahko umaknete recimo v Marijino kapelo zadaj pod korom in od tam prisostvujete sveti maši.

Vsi verniki pa smo povabljeni k molitvi za otroke, da doumejo svetost maše, in za njihove starše, da vzdržijo vse napore vzgoje.

Prirejeno po zloženki Župnije Kristusovega učlovečenja Ljubljana Dravlje