Zgodovina Župnije Komenda

Župnija Komenda (St. Petrus in Silva, St. Peter im Krain; Sv. Peter v gozdu, Sv. Peter na Kranjskem) je prvič v zgodovinskih virih zelo skopo omenjena hkrati s prvim župnikom Altwinom. Na listini, s katero je Vetrinjski (Viktring) cistercijanski samostan na avstrijskem Koroškem (1142-1786) dobil v last še nekaj kmetij v Preddvoru na Gorenjskem, je namreč njegov podpis. Listina je iz obdobja 1147-1154, komendski župnik pa je omenjen kot »priča, doma iz Sv. Petra (Altwinus de Sancto Petro)« .

Nekdanji komendski župnik in zaslužni dekan Viktorijan Demšar (1904-1992), raziskovalec komendske zgodovine in najslavnejšega rojaka duhovnika Petra Pavla Glavarja, je o začetkih komendske župnije zapisal: »Čeprav o postanku komendske fare nimamo natančnih podatkov, nam darilna listina iz dobe okoli 1147 do 1154 dokazuje, da je bil tedaj v tem kraju že redni dušni pastir, ki je na darilni listini podpisan kot Altwinus de St. Petro. Prvotno so imenovali kraj po svetem Petru. Župnije, posvečene sv. Petru, se uvrščajo med najstarejše pri nas. To nam potrjuje tudi staroslovansko grobišče, ki so ga na tem kraju odkrili leta 1895, ko so po potresu kopali temelje za nov prezbiterij sedanje farne cerkve.«

Avstrijski raziskovalec Malteškega viteškega reda Robert L. Dauber domneva: Območje je starejši naselitveni prostor in najdišče rimskih izkopanin. Že zgodaj je bila lahko tukaj kapela, posvečena sv. Petru, ali cerkev. Ta cerkev je v listinah prvič omenjena 1147 kot St. Petrus in Silva (v gozdu). Iz te oznake je mogoče sklepati, da je bil v bližini obsežen gozd, ki ga je Malteški viteški red potem izkrčil.«

Druga pisna omemba Komende je na listini iz leta 1163, ko je oglejski patriarh Ulrik II., pod katerega jurisdikcijo je spadala tudi Komenda, izločil kapelo Sv. Marije v Velesovem iz cerkljanske župnije in ji podelil krstno – pogrebno pravico in 50 kmetov, ki so ji bili podložni in dolžni plačevati desetino. Kot priča je zopet podpisan Komendčan Olrico od Sv. Petra.

Za preučevanje preteklosti komendske župnije je zelo pomemben tudi popis cerkvenih dragocenosti iz leta 1526. Komenda je v tem času spadala pod smledniško sodišče. To je omenjenega leta sklicalo vse ključarje, da so poročali o cerkvenem imetju v župnijskih in podružničnih cerkvah. Iz Komende in njene okolice so prišli ključarji župnijske cerkve pri Sv. Petru, podružne cerkve Sv. Sebastijana v Mostah (zu Pruklen) in sv. Antona v Suhadolah (zw Suchodoll).

Naslednji pisni viri iz komendske cerkvene preteklosti so vizitacijski zapisniki, lahko bi jim rekli tudi popisi inventurne komisije cerkvenega imetja, iz let 1609 in 1678.

Žal se je veliko dragocenih pisnih virov, ki bi danes izdatno osvetlili komendsko zgodovino, izgubilo. Komendator Peter Jakob de Testaferrata, ki je sestavil Cabreum Commendae S. Petri in Carniola Anno 1707, obžaluje, da so se izgubile zelo pomembne listine, ki jih je omenjala vizitacija leta 1609, vizitacija leta 1678 pa jih ima za že izgubljene. Dauber domneva, da so bili mogoče temu krivi turški vpadi konec srednjega veka. Od vizitacijskih zapisnikov je posebnega pomena tisti ob obisku v Komendi velikega priorja priorata Češke Ferdinanda Ludvika grofa Kollowratha od 30. 6. do 2. 7. 1680.

Komendo je omenil tudi zgodovinar Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske, ko je pisal o župniji Šentpeter. Največ pozornosti je namenil procesiji na konjih, med katero je domači duhovnik jezdil po komendski župniji z monštranco v roki in blagoslavljal ljudi, polja in domačije, za njim pa stotine kmetov od blizu in daleč. Procesijo na konjih so uvedli malteški vitezi, z dvornim dekretom z dne 19. aprila 1777 jo je zaradi izgredov med njo in prekupčevanja s konji po njej prepovedala cesarica Marija Terezija. Po izvirni jo je v letih 1999 in 2000 ob telovem s komendskimi zanesenjaki in ljubitelji konj obudil župnik Nikolaj Pavlič, ki je tudi jezdil konja.

Župnija Komenda je do leta 1751 spadala pod oglejski patriarhat, od leta 1752 do 1787 pod goriško nadškofijo, od tedaj dalje pod ljubljansko škofijo.

V komendsko župnijo so nekdaj spadale Tunjice (župnija od leta 1875, danes jo soupravlja kamniški župnik), Zapoge (župnija od leta 1876) in podružnica sv. Magdalene na Pšati pri Cerkljah na Gorenjskem, ker so se vaščani iz protesta zoper luteransko usmerjenega cerkljanskega župnika Krištofa Schwaba pl. Lichtenberškega in Tufsteinskega odločili za priključitev h komendski župniji; po jožefinskih reformah so se leta 1788 vrnili v cerkljansko župnijo.