Peter Pavel Glavar
Življenje in delo Petra Pavla Glavarja v kratkem
2. maj 1721: Vikar Jožef Ilrich krsti Petra Pavla Glavarja v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani. Mati dobi potrdilo o krstu, v katerem piše: »Baptizatus est Petrus Paulus filius illegitimus Bartholomaei Glovar, et Mariae concubine eius«, kar pomeni, da je bil krščen Peter Pavel nezakonski sin Jerneja Glovarja in njegove priležnice Marije. Bistroumna mati, strežnica pri komendatorju baronu Petru Jakobu Testaferratu, odloži otroka s tem potrdilom na prag komendske graščine, v kateri je stanoval omenjeni malteški plemenitaš in duhovnik, ter s tem nakaže, kdo je otrokov oče. To pove tudi z njegovim priimkom Glovar (Glavar), saj Testaferrata v slovenskem prevodu pomeni »Železna glava«. Tedanji komendski kaplan Andrej Rogelj da otroka, da bi župnika Testaferrato obvaroval sramote in pred pohujševanjem ljudi, v rejo k družini Basaj (Jerasovim) v Vopovlje v sosednji cerkljanski župniji. Krušni starši ga sprejmejo kot lastnega sina. Posebej se zbliža s 23. avgusta 1719 rojenim domačim sinom Jernejem Basajem.
Leta 1735: Peter Pavel Glavar odide za krušnim bratom Jernejem Basajem v Ljubljano, kjer obiskujeta jezuitsko gimnazijo, stanujeta pa pri Jernejevem stricu. Peter Pavel jo leta 1739 zaključi z odličnim uspehom.
Leta 1739: Peter Pavel Glavar začne študirati modroslovje in teologijo (od jeseni 1739 do januarja 1742) na graški univerzi.
8. januar 1742: Dekan graške bogoslovne fakultete jezuit p. dr. Anton Erber da Petru Pavlu Glavarju na njegovo prošnjo potrdilo o opravljenem študiju in nravstveno spričevalo. V njem piše, da odhaja iz Gradca »okrašen z magisterijem iz filozofije in z dovršenim študijem teologije, ki ga je opravil z veliko prirojeno nadarjenostjo, tako da je s svojo stalno preudarnostjo in odličnim napredovanjem bil v zgled«. S tem potrdilom se po nasvetu vikarja Andreja Roglja odpravi na pot k baronu Petru Jakobu de Testaferratu, da bi mu pomagal dobiti dispenzo zaradi nezakonskega rojstva in bi tako lahko postal duhovnik. Spotoma se ustavi v Senju pri vojaškem dobavitelju Antonu de Zandonattiju, Testaferratovemu znancu, kjer je hišni učitelj.
2. junij 1743: Anton de Zandonatti Petru Pavlu Glavarju s svojo posestvo Sacall (za Kalom), ki spada pod Trsat, zagotovi za duhovnika potrebni »titulus mensae«. Jamstvo za vzdrževanje bodočega klerika, ki je bilo potrebno za mašniško posvečenje.
27. junij 1743: Senjski generalni vikar Jurij Volfgang de Chiolich izda Petru Pavlu Glavarju po več kot enoletnem bivanju v Senju nravstveno spričevalo.
31. julij 1743: Breve papeža Benedikta XIV. s spregledom od zadržka za Glavarjevo posvečenje v mašnika, ki bi izviral iz katerekoli vrste neprimernega rojstva. Baron Testaferrata, ki je tedaj opravljal službo papeževega guvernerja v Ascoliju in je Petru Pavlu Glavarju, ko je ta po dolgi poti in ovinkih le prišel do njega in mu je zaupal službo hišnega upravitelja, se je tokrat resnično zavzel za svojega nepriznanega sina, mu priskrbel dispenzo, ki je bila zanj življenjskega pomena, je bil lahko posvečen v mašnika.
13. september 1744: Senjski škof Janez Anton de Benzoni v cerkvi sv. Lovrenca pri Trsatu posveti Petra Pavla Glavarja v mašnika, prej, 10. septembra 1744, mu v isti cerkvi podeli red diakonata, pred tem, 8. septembra 1744, red subdiakonata; tonzuro in nižje redove mu je isti škof podelil 23. avgusta 1744. To je naredil pred brevom papeža Benedikta XIV. s spregledom od zadrška starosti (a defectu aetatis) 30. septembra 1744. Očitno je Glavar nanj naredil zelo dober vtis.
17. september 1744: Peter Pavel Glavar daruje novomašno daritev pri frančiškanih na Trsatu. Nameni jo za barona Testaferrato, za kar se mu ta zahvali in priporoči v molitev.
22. september 1744: Peter Pavel Glavar se po Testaferratovem naročilu in z njegovim pisnim pooblastilom vrne v Komendo, kjer ga komendator z dekretom z dne 30. septembra 1744 imenuje za kaplana. Oktobra istega leta je prevzel v oskrbo še malteško posestvo (komendo) in po komendatorjevem nalogu začel pregledovati račune prejšnjega malomarnega oskrbnika in kaplana Jerneja Bitenca ter skrbneje gospodariti. Gorenjski arhidiakon Karel S. Petazzi je potrdil, da Peter Pavel Glavar lahko opravlja dušnopastirske naloge v Komendi in mu podelil celo pravico, da je lahko grešnike odvezoval od vseh pridržanih grehov.
11. april 1745: Arhidiakon Petazzi odvzame Petru Pavlu Glavarju pravico do dušnega pastirstva in mu zagrozi, da mu bo odvzel tudi pravico maševati, če se v dveh mesecih ne odstrani iz Komende. Do tega je prišlo zaradi obrekovanja cerkljanskega župnika Fabijana, glavni vzrok za tako strog ukrep pa je bil ta, da mu oče duhovnik – komendator Testaferrata – ne bi smel podeljevati cerkvenih služb in beneficijev. Glavar je bil odstavljen od aprila 1745 do maja 1746, ko je mu (5. maja 1746) frančiškan p. Avrelij Čevko pri papežu Benediktu XIV. izposloval dispenzo in s tem pravico do smrti sprejemati in uživati beneficije.
1. maj 1746: Peter Pavel Glavar postane zakupnik (prej je bil oskrbnik) malteškega posestva v Komendi (komende) za letnih 1260 goldinarjev; to ostane do 30. aprila 1765.
Leto 1748: Glavar zraven veliko starejše lipe zasadi novo lipo. Prva nosi danes ime »Turška lipa«, druga pa Glavarjeva.
Leto 1750: Izkopan in urejen vodnjak v bližini komendske graščine, vodo so morali prej dovažati iz bližnje Pšate. Kopati so ga začeli 8. maja 1748.
8. oktober 1750: Peter Pavel Glavar z listino ustanovi kuratni beneficij v Komendi. Glavni razlog: dušnopastirske potrebe po še enem – tretjem duhovniku v Komendi. Beneficij potrdi veliki mojster malteškega viteškega reda z listino z dne 19. avgusta 1752. V beneficijski stavbi, zgrajeni v letu 1752, Glavar uredi tudi knjižnico, ki je na začetku štela 239 knjig, ob njegovem odhodu na Lanšprež leta 1766 pa že 1399.
Leto 1751: Peter Pavel Glavar postane vikar v Komendi po upokojitvi prejšnjega vikarja Andreja Rogla aprila 1751.
30. novembra 1751 postavi v župnijsko cerkev križev pot in z velikim žarom širi to pobožnost.
Leto 1752: Peter Pavel Glavar začne izpraševati otroke in odrasle po domovih svoje župnije, koliko znajo krščanski nauk, obenem jih v njem poučuje. Že leta 1751 je v Komendi uvedel nedeljski popoldanski krščanski nauk. Iz tega spraševanja in poučevanja (20 vprašanj za otroke, 47 za odrasle) sta nastali dve debeli knjigi, imenovani Status animarum (Glavarjeva družinska knjiga); prva je obsegala obdobje od leta 1754 do 1760, druga pa od 1761 do 1766. Knjigi sta veliko več kot to, kajti Glavar je ob spraševanju iz znanja krščanskega nauka zabeležil vse pomembne podatke o izprašanih osebah.
11. junij 1752: Slovesen prinos relikvije sv. Ane v tunjiško cerkev, priskrbi jo komendator Testaferrata.
Leto 1752/53: Glavar potuje v Italijo, obišče tudi Rim, predvidoma očeta komendatorja. Pred tem naredi oporoko.
8. julij 1753: Slovesen prenos relikvij mučenca sv. Urbana iz komendske graščine v župnijsko cerkev. Zanju (telo mučenca in posodo s krvjo) je poskrbel komendator Testaferrata, temu pa jih je preskrbel iz katakomb sv. Priscile v Rimu generalni vikar papeža Benedikta XIV. kardinal Guadagna.
Leto 1758: Podobar Janez Gabrič izdela kipe in rezbarije za novi glavni oltar nove župnijske cerkve sv. Petra v Komendi, ki ga je zasnoval slikar Franc Jelovšek, podobar Jakob Löhr pa leta 1760 prižnico prav tako po Jelovškovih načrtih.
Leto 1760: Glavar ustanovi v Komendi zasebno šolo z internatom, da bi revnim nadarjenim učencem, posebej tistim, ki so želeli postati duhovniki, omogočil nadaljnje šolanje v mestnih šolah.
2. maj 1762: Peter Pavel Glavar blagoslovi temeljni kamen za novo podružnično cerkev sv. Ane v Tunjicah. Postavil jo je v spomin svoji materi Ani, kar je povedal v svoji pridigi v Tunjicah ob slovesu od Komende. Cerkev so dogradili leta 1766, ko je bil Glavar že na Lanšprežu, zanjo pa je daroval 2789 forintov, stavba je stala 9074 forintov.
24. oktober 1763: Na Malti umre Glavarjev oče baron Peter Jakob de Testaferrata. Peter Pavel Glavar s tem izgubi močnega »zaveznika« in podpornika, čeprav Testaferrata ni nikdar priznal očetovstva.
23. april 1766: Peter Pavel Glavar kupi od grofa Alojza Adolfa Auersperga graščino Lanšprež za 25.000 goldinarjev. Sredi tega leta se preseli vanjo, ker mu malteški viteški red ni več podaljšal zakupne pogodbe za svojo komendo pri Sv. Petru na Kranjskem.
5. junij 1772: Fizikalno-ekonomska čebelarska družba v Malem Budyšinu v Zgornji Lužici imenuje Petra Pavla Glavarja za svojega častnega člana.
Leto 1774: Glavar pošlje cesarici Mariji Tereziji spomenico, v kateri je obsodil pobožnjakarstvo v šentruperški župniji.
27. julij 1779: Glavar pošlje Kmetijski družbi v Ljubljani v presojo v slovenščini napisani Pogovor o čebelnih rojih, prvo strokovno delo v slovenskem jeziku! Glavar je ne le iz nemščine prevedel Janševo knjigo iz leta 1771 Razprava o rojenju čebel, marveč jo razširil in obogatil s podrobnejšimi navodili za posamezna čebelarjeva opravila in drugim. Njegov rokopis je obležal v predalu. Leta 1951 so ga našli v Državnem arhivu Slovenije, jezikovno posodobljenega je leta 1976 objavil Stane Mihelič v knjigi Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu.
17. december 1781: Glavar pošlje Kmetijski družbi v Ljubljani poročilo O potrebnih ukrepih za povzdigo čebelarstva na Kranjskem, o ustanovitvi čebelarske šole in organizaciji vaških čebelarskih zadrug. Istega leta ustanovi na Lanšprežu čebelarsko šolo in sam poučuje čebelarje.
21. januar 1784: Peter Pavel Glavar v oporoki nameni svoje premoženje za izgradnjo bolnišnice v Komendi, v kateri naj dobijo posteljo, hrano in zdravstveno oskrbo revni bolniki predvsem iz komendske župnije in lanšpreški podložniki. Njegovo plemenito zamisel uresničijo 1804.
24. januar 1784: Peter Pavel Glavar umre na Lanšprežu, kjer je tudi pokopan v cerkvici sv. Jožefa.