Križ je za nas nekaj čisto tujega, nekaj norega in nečloveškega. A prav križ je znamenje, ki krščanstvo ločuje od ostalih verstev. V Jezusovem času je bil križ samo mučilno orodje, znamenje sramote in kazni. Uporabljati so ga začeli Perzijci, da so na križu izvrševali najbolj sramotne smrtne obsodbe. S križanjem so bili kaznovani najhujši …
Križ je za nas nekaj čisto tujega, nekaj norega in nečloveškega. A prav križ je znamenje, ki krščanstvo ločuje od ostalih verstev.
V Jezusovem času je bil križ samo mučilno orodje, znamenje sramote in kazni. Uporabljati so ga začeli Perzijci, da so na križu izvrševali najbolj sramotne smrtne obsodbe. S križanjem so bili kaznovani najhujši zločinci. Križanje je zanje pomenilo poleg smrti tudi najhujše ponižanje, izločitev iz normalne človeške družbe. Smrtne kazni so izvrševali zunaj naselij; obsojenca so pribili ali privezali na križ in še živega pustili, da je v strahotnih mukah umiral. Že pred križanjem pa so mu hoteli prizadeti čim več bridkosti, zato so ga pretepali in izročali v javno sramotenje. Taka krutost je ljudi mnogokrat spremenila v podivjana bitja, ki so se znašala nad obsojencem. Na križu je truplo lahko viselo tudi več dni, po smrti pa ga ni nihče snel, ampak so pustili, da so ga počasi raznosile in požrle roparske ptice. Rimljani so se med svojimi vojnimi pohodi s to kaznijo seznanili, vendar je niso vzeli za svojo. Četudi so jo uporabljali, je niso izvrševali nad svojimi državljani, ampak samo nad tujci. Obsojenec je bil ponižan do konca, kolikor se ga je sploh dalo ponižati.
Tako je bilo tudi za Jezusa križanje skrajno ponižanje in izničenje. Apostol Pavel piše: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. (Flp 2, 6–8)« Jezus se je popolnoma izročil v človeške roke in dovolil, da se je nad njim razdivjala vsa človeška hudobija.
Toda, ali je bilo to res potrebno? Ali res ni bilo nobene druge poti, da bi Bog človeka odrešil? Ali Božja kri nima dovolj visoke cene, da bi zadostovala ena kapljica za naše odrešenje?
Samo s popolnim izničenjem samega sebe je Jezus dal ceno in smisel našemu trpljenju. V našem malem trpljenju ni delca, ki ga ne bi On že pretrpel. In če je naša pot težka, če vodi v smrt, nas onkraj groba On že čaka poveličan.
