Ne čisto poln avtobus romarjev se nas je 10. junija 2026 zbralo; ob 4.30 smo krenili na pot izpod komendskih lip ob parkirišču. Duhovni vodja je bil domači župnik Cristian Balint, vodička Ajda pa se nam je pridružila na Uncu. Za varno vožnjo sta skrbela šoferja Milan in Peter.
Pred odhodom, in že prejšnjo nedeljo sem opazil, kako zelo visoko je Glavarjeva lipa zrasla… Ko smo se 12. VI. vrnili, sem s tesnobo gledal polomljeno lepotico – več vej ji je odtrgalo neurje, ki se je razbesnelo prvega dne našega romanja, zanj smo izvedeli pri večerji.
Pot nas je vodila mimo Benetk do Vicenze in nekoliko severneje v kraj Schio, kjer kraj diha s svetnico, in je veliko posvečenega prvi temnopolti svetnici Jožefini Bakhita (1869-1947), ki je od nekje v Sudanu (Darfur), saj sama ni vedela, od kje je, blizu meje s Čadom, bila je kot dekletce ugrabljena, tudi svojega pravega imena ni vedela, za starše ni vedela, prodana in večkrat preprodajana v sužnosti in potem od tamkajšnjega italijanskega konzula kupljena ter tako iz suženjstva osvobojena. Postala je kristjanka, in redovnica ter prva misijonarka iz Afrike v Italiji; znamenita je po tem, da je bila hvaležna svojim mučiteljem, svoje življenje pa je darovala za druge; papež Janez Pavel II. jo je leta 2000 razglasil za svetnico, Benedikt XVI. pa jo je razglasil za svetnico upanja. V Schio-u, v samostanu kanosijank (red poimenovan po ustanoviteljici reda – sv. Magdaleni iz Canosse) je živela 45 let. Obiskali smo njen grob, samostansko sobo in muzej.
Verona, mesto nesrečne ljubezni Romea in Julije, ki slovi po številnih kulturno – zgodovinskih znamenitostih. Ogledali smo si ohranjeno areno iz prvega stoletja, renesančne palače, enega od najlepših italijanskih trgov Piazza dei Signori, Julijino hišo, z legendarnim balkonom (in njenim bronastim, pa od preštevilnih dotikov množic ljudi – svetlikajočim se kipom, na dvorišču).
Parma je domovina parmezana in pršuta, brez katerih si ne znamo predstavljati italijanske kuhinje, ter mesto Giuseppea Verdija, Artura Toscaninija…
V okolici (v kraju Castelnovo di Sotto) smo si ogledali sirarno, ki je na vse nas naredila izjemen vtis. Mojstrovina, velik hleb (ok. 42 kg) sira parmezana z zaščitenim imenom Parmigiano Reggiano, je nastajala pred našimi očmi. Presunljivo je, kako ponosno delajo in izvajajo skrivnostne, utečene gibe, ki so izjemna delovna rutina in veščina, obenem pa ves proces spremlja vrhunska disciplina na področju higiene. Številne kontrole – vse za kakovost. Nazadnje smo smeli s starodavnim, v celoti kovinskim kladivcem, testirati ali ni kje v notranjosti tega težkega koluta trdega (takega sira ne režejo, temveč ga »luščijo« v koščke – »kocke«) in dolgo skrbno pod nadzorom staranega sira, ostala kakšna luknjica…, če tak kolut odkrijejo, le-ta ne more iti v prodajo pod polnim zaščitenim imenom in z ustreznimi številkami, pač pa le kot »namizni sir« (formagio da tavola).
Od vseh znamenitosti v Parmi, poleg nepozabnega baptisterija, v katerem so najlepše romanske skulpture, je name naredila največji vtis mogočna stolnica z vzhodnimi, celo orientalskimi elementi, ter s prvo iluzionistično slikarijo v kupoli nad glavno ladjo, ko človek gleda v nebesa, v nebo, v neskončnost.
Pisa. Za to mesto pravijo, da je starejše, kot Rim. Nekoč je bila ena najmočnejših pomorskih republik. Na »trgu čudes« človek res obstane kot vkopan! Od lepote arhitekturnih mojstrovin, vse iz belega marmorja iz Carrare (med vožnjo smo od daleč te bele kamnolome videli): stolnica, krstilnica in – znameniti poševni stolp (iz katerega je Galileo Galilei izvajal svoje fizikalne poskuse).
Firence. Prestolnica Toscane. Srednjeveški in renesančni biser Evrope! Rimljani so ob reki Arno, kjer danes ležijo Firence, ustanovili kolonijo z imenom Florentia. Cvetoča. Res cvetoča je tudi pokrajina ob njih. V XIV. stoletju je postala najpomembnejše kulturno, umetniško in gospodarsko središče Apeninskega polotoka; doba Danteja, Giotta, rojstni kraj knjižne italijanščine, renesanse in humanizma, vladavine slavnih Medičejcev. Stolnica s slavno kupolo, Giottov zvonik, krstilnica – baptisterij z Ghibertijevimi »Rajskimi vrati«, Dantejeva rojstna hiša, znameniti stari most Ponte Vecchio (ceh zlatarjev), cerkev sv. Lovrenca (ostala taka, kot je bila ob nastanku, iz rdečih zidakov – niso je obdali z belim marmorjem, kar so po pravilu delali), Michelangelov trg nad mestom, od koder se odpre čudovit razgled na mesto in okolico.
v. Jožef Ciraj
