Od 19. do 24. maja 2025 smo komendski farani z avtobusom romali v Romunijo. Romanje smo zaradi jasnih razlag našega duhovnika Cristiana ter odlične turistične vodnice Dominike, rednih molitev rožnega venca ter svete maše vsak dan v drugi cerkvi, možnosti svete spovedi, ter sodelovanja vseh – doživljali tudi kot duhovne vaje. Na začetku poti je duhovnik prosil za božji blagoslov, za lepo vzdušje, za lepo vreme, zmolil Očenaš, Sveti angel, priporočil k svetemu Krištofu ter nam podelil blagoslov. Ob koncu smo lahko hvaležno ugotovili, da so bile naše prošnje uslišane.
Vse je potekalo v čudovitem vzdušju. Obiskovali smo najznamenitejše cerkve, samostane, dvorce – med njimi tudi Peleş, letni dvorec prvega romunskega kralja Karla I. (1866-1914), ki je bil izdelan v nemškem neorenesančnem stilu kot zbir najlepših mojstrovin, del rezbarskih mojstrov, ki so jih arhitekti dotlej videli po vsej Evropi.
Posebnost romanja je bila tudi, da so nekdanji ministranti, ki so imeli poleti 1968 v Ljubljani duhovne vaje (iz Zgornje Savinjske doline sta bila dva, iz Komende pa jih je bilo 7) in od teh se jih je »znašlo« na tem romanju kar 5, v teku romanja vsaj po enkrat pri mašah ministrirali. Petje pri mašah je vodila Zvonka Erce; prepevali smo vsi romarji.
V vasi Nisiporeşti, rojstnem kraju našega duhovnika Cristiana Balinta, v novi mogočni cerkvi, zgrajeni z velikimi žrtvami tedanjega župnika in faranov, v kateri je Cristian pel novo mašo, je bilo tokrat v prezbiteriju kar 7 ministrantov. Tu je bilo posebej lepo srečanje z duhovnikovo mamo in bratom Jožefom, in obisk groba njegovega očeta. Duhovnikova mama je vsakega romarja posebej pozdravila, v. Jožef Ciraj pa je v imenu nas vseh pripravil pozdravni govor v romunščini; Anči in Tone Pogačar pa sta ji v imenu vseh nas izročila spominska darila. V govoru je bila poudarjena naša hvaležnost mami za njenega sina, za vse dobre stvari, ki ga je naučila za življenje, da je duhovnik pri nas in da ga spoštujemo in da želimo, da v Komendi ostane z nami.
Nisiporeşti je dolga vas, podobna našim panonskim v Prekmurju, to je pzp. manjše mestece z veliko novimi hišami, katerih lastnikov pa veliko živi v tujini. Nekaj vasi v tem delu Bukovine, na severovzhodu Romunije, je katoliških, v prevladujočem pravoslavnem »morju«. Grkokatoliki tudi dajejo pomemben pečat kulturi te države.
P. Cristian je povedal, da že več let živi v Sloveniji, kot pa jih je preživel v rodni Romuniji. V Sloveniji je študiral in postal tudi naš državljan. Med romanjem je podajal svoja razmišljanja in modre nasvete, tudi o tem, da naj slovenski starši pazijo na to, da bodo imeli otroci domovinsko vzgojo. Pripovedoval je tudi o povsem drugačnih pogojih življenja (še posebej verskega) v Romuniji v času totalitarizma pod Nikolajem Cauşescom in Eleno.
Časi so se tam zelo spremenili. Dotaknil se nas je prizor, ki smo ga doživeli pred cerkvijo svetega Nadangela Mihaela v Cluj-Napoca (stari naziv Napoca iz antičnih časov, so mestu vrnili, ker se Romuni imajo za potomce Rimljanov, saj tudi govorijo jezik, ki ga tisti tujci, ki so se kdaj učili latinsko, lažje razumejo), ko so lepo urejeni mladi ljudje v sprevodu z bandero in pesmijo Gaudeamus igitur na ustih, v procesiji v nadaljevanju s profesorji in starši ter sorodniki, prihajali iz gotske stolne cerkve, potem ko so tam obhajali slovesno zahvalno sveto mašo za romunske maturante.
Država je naravno bogata; prostranim plodnim poljem ni videti konca, so kot neskončno morje, bogati gozdovi, ki jih tudi uporabljajo za gradnjo (videli smo njihovo uporabo za lesene stavbe, krite s skodlami). Občudovali smo starodavne lesene cerkve, ki so jih v preteklosti po potrebi razstavili in vzeli s seboj. Kot svoji članici daje EU Romuniji tudi spodbude pri obnavljanju sakralne kulturne dediščine, ki ji posvečajo veliko pozornost in investirajo tudi sicer v veliko gradbišč. Na novo se gradijo tudi cerkve in samostani. Tako se sedaj, ko ohranjajo tudi najstarejše lesene cerkve in samostane – bogato poslikane (Biblia Pauperum – tradicionalna srednjeveška slikovna Biblija »za siromake«) pošalijo, da je lubadar nazadnje ostal npr. največji sovražnik tamkajšnje Cerkve.
Besedilo: v. Jožef Ciraj in dr. Marta Ciraj
Fotografije: France Stele, Rudi Jeraj, Jožef Pavlič
